Učenec OŠ Antona Aškerca 1964–1972 Spomina na Polančičevo nimam! Ker nikoli nisem hodil nanjo. Hodil sem, namreč, na Aškerčevo! Še danes mi ni jasno, kako so nam lahko to naredili. Še dobro, da se je zgodilo, ko smo bili že na gimnaziji. Sicer bi zagotovo na prvi strani Večera pisalo: »Demonstracije osnovnošolcev proti preimenovanju šole v Aškerčevi ulici.« Kako so nam lahko vzeli osnovno šolo? Za nas je bila to takrat – kraja! Sam še danes čutim tako. Tudi vi, sošolke in sošolci? Mi smo imeli lepo, veliko zgradbo tik ob parku. Polančičevci pa niti zgradbe niso imeli. In ko so šli na gimnazijo, so še vedno hodili v osnovno šolo … In mi nismo imeli le šole, temveč tudi ulico! No ja, telovadnico so resda zgradili, ko so šoli ukradli ime, toda mar ni bilo prej lepše, ko smo igrali nogomet zunaj, v stari, majhni telovadnici pa sedeči rokomet?! Najbolj pa sem se čudil ob preimenovanju, kaj se je zgodilo z vsem znanjem, ki so nam ga osem let nalivali v glave. Čašo nesmrtnosti so nas gulili na pamet, da smo jo deklamirali na proslavah, potem pa je nek mutec osojski – »Oni zgoraj« smo jim rekli – odločil: »V delih svojih živel sam boš večno, osnovne šole v Mariboru pa ne boš več imel!« Saj smo imeli radi partizanske filme. In saj so partizani vedno zmagali. Toda, kako so lahko premagali tako velikega slovenskega pesnika, ki je pel slavo kraljeviču Marku, kralju Matjažu in Matiji Gubcu, da je bil za zgled celo Gregorčiču, to nam pa ni šlo v račun. Če smo se o Polančičevih bratih v šoli sploh učili, potem do danes ni ostalo niti toliko, da bi vedel, koliko jih je bilo … Aškerc pa nas je spremljal od prvega razreda, ki je bil v pritličju desno, pa vse do osmega, ki je bil čisto na vrhu na levi strani. Potem pa so nam ga ukinili … Kdo ga je ukinil, nam je bilo takoj jasno in znano. Oni iz akvarija! Ne iz tistega naprej po ulici, v parku, temveč iz onega na spodnji strani šolskega dvorišča, ki so nam ga zgradili v letih, ko smo imeli še rdeče rutice in modre titovke, da smo namesto proti Pohorju zrli v klinker zidake. Če se česa iz osnovne šole dobro spominjam, se tega akvarija. Zato, ker smo imeli pred njim vsakodnevno postojanko. Šarva, Gogo in jaz. Po šoli pri treh kamnih … Če je dobil kdo v šoli po šoli, sta ga druga dva počakala tam. Če ne, pa smo skupaj čakali. Kaj? Še danes ne vem. A bilo je – čudovito! Ko so nam pa vzeli Aškerca, smo bili tako jezni na one, ki so kljub trem kamnom, ki naj bi preprečevali parkiranje na pločniku, vselej puščali šoferja črnega mercedesa, da jih je čakal tik pred velikimi steklenimi vrati, da smo se po šoli namesto pri treh kamnih začeli dobivati na – hauzbalih. A to je že spomin za stoletnico. In, glej, možje trije priklonijo se do zemlje; priklonijo se do zemlje, v najlepša leta odeti vsi trije. Naš Aškerc naj živi!
Uroš Mencinger
