Učenka OŠ bratov Polančičev 1970–1978
V tistih osmih letih se je zgodilo vse, kar je lepo. Prvi šolski dan, učilnica z dišečimi jabolki, ki so nas pričakale na šolskih klopeh, velike, izpisane črke abecede, prijazen pozdrav »tovarišice« in ravnateljice. Šola se je takrat še imenovala po Antonu Aškercu, tam, kjer se danes nahaja avla, pa je stalo šolsko dvorišče. Vse glavne odmore smo preživeli na njem. Vedno smo se znali zabavati; priljubljene igre so bile tiste z elastiko, frnikolami, žogo. Nikoli ne bom pozabila kiparske razstave živali, ki so jih iz snega oblikovali učenci višjih razredov – spominjala je na JURASIC PARK, ki smo ga vsi občudovali.
Šolo so zaznamovale tudi številne učiteljice, med njimi meni najdražja Nada Filipič, ki je že v tretjem razredu v nas odkrivala in spodbujala pisateljske sposobnosti. Toplina njenih besed, veličina duha in hkrati skromnost so nepozabni. V petem razredu smo se preselili v prostore, ki danes pripadajo Prvi gimnaziji. Tega štiriletnega obdobja se spominjam zaradi pestrega programa, ki smo ga bili deležni. Velikokrat smo sodelovali z drugimi šolami, še posebej z Osnovno šolo Prežihovega Voranca ter Franca Rozmana Staneta; učenci smo se družili na planinskih izletih ter športnih tekmovanjih. Vsi smo se poznali – med nami je prevladoval zdrav tekmovalni duh. Sama sem se redno udeleževala športnih tekmovanj v gimnastiki, ki so jih na šoli organizirali vsako leto, nekaj časa sem bila predsednica planinskega krožka, pela sem v pevskem zboru in kot majhna z recitacijami sodelovala na številnih proslavah.
Šola je gostila imenitne ljudi – Tone Partljič je takrat iz naših vrst izbral učence, ustanovil gledališko skupino in zrežiral komedijo, ki je seveda navdušila. Tone Vogrinec je med nas pripeljal Bojana Križaja, Jožeta Kuralta ter Borisa Strela, ki so celo uro pripovedovali o svojih izkušnjah, odgovarjali na vprašanja in delili avtograme.
Nepozabna je bila tudi zimska šola v naravi na Pohorju, kjer sva s sošolko Karino ves teden na smučišču prepevali Prešernovo Železno cesto in zabavali sošolce. Meni je bilo to ljubše od smučanja, o katerem nisem imela pojma, saj sem trenirala balet in mi je profesor prepovedal tovrstne dejavnosti. Učenci smo tudi sami pripravili zaključni program. Z nostalgijo se spominjam sošolcev, našega sodelovanja, kako smo si pomagali, se spodbujali in prijateljevali. Med nami je vladal »kolektivni duh« v dobrem in slabem. Omeniti moram tudi sprejem med pionirje, ko smo ponosno stali v vrstah, uniformirani, v belih srajčkah in modrih hlačah ali krilcih ter vsi v en glas ponavljali zaprisego našemu Titu. Šlo je za globoko pripadnost nečemu, česar nismo razumeli, smo pa čutili.
Kot zanimivost moram omeniti še razmišljanje učiteljice, ki nas je poučevala v drugem razredu. Ko je moja mama prišla na govorilne ure, ji je povedala vse najlepše o meni, na koncu pa vendarle pripomnila, da risala verjetno nikoli ne bom, ker za to res nisem talentirana. Čez tri leta sem kot učenka petega razreda dobila prvo nagrado na likovnem tekmovanju slovenskih osnovnih šol na temo Prihodnost. Nikoli ne veš, kdaj se v tebi razvijejo talenti in kaj je tisto, kar jih sproži.
Ko se spominjam šolskih dni, je vse še tako živo, sončno in toplo. Tako kot takrat ni bilo nikoli več.
