Vasja Samec

23 Nov, 2012 | Bili smo Polančiči

Učenec OŠ Antona Aškerca 1957–1963

Ne vem prav zagotovo, ali se smem danes sploh pohvaliti, da sem bil v prvi generaciji osemletke. Kar težko nam je bilo, takratnim 1. c-jevcem, saj smo se morali že po enem letu razbiti na več šol. Potem pa je osemletno osnovno šolstvo, na srečo, ostalo vse do »fantastičnega novodobja«.

Če upoštevamo, da takrat v »železnih časih« še ni bila tehnika prav razvita in da smo končali učno uro, ko je hišnik s kladivom »zaružil« po lopati, nam je bilo vseeno lepo.

Če pomislim, da smo takrat v »železnih časih« jedli za malico ameriški oranžni sir in pili mleko iz ameriškega mlečnega prahu, nam je bilo vseeno lepo, postali smo prijatelji in radi smo se imeli. Jedli smo lahko, zamislite si to, vsi – ne oziraje se na socialni status.

»Zdrav duh v zdravem telesu« je bila vsakdanja in zelo pomembna parola takrat v »železnih časih«, pa smo vseeno z veseljem telovadili v majhni telovadnici. Tudi korakali smo: »Z desnim krilom«, in z »levim krilom« in malo naprej in spet. Tovariš Pinterič je bil telovadni in hkrati tudi pevski učitelj. Vodil je šolski pevski zbor za višjo stopnjo. Pohvalimo se lahko s tem, da smo bili takrat eden najboljših osnovnošolskih pevskih zborov v Mariboru, pa tudi v Sloveniji in Jugoslaviji. Spominjam se, da smo se pevsko »klali« s Cankarjevci in Polančiči. Da smo dosegali takšne rezultate, je bila »kriva« posebna pedagoška tehnologija tovariša Pinteriča.

Ob rednih vajah pevskega zbora so bile na urniku tudi izredne vaje, med telovadbo. To je bilo nekako tako: Učenci smo bili že pripravljeni v telovadni opremi, ko je vstopil tovariš, ki je imel v eni roki žogo, v drugi pa violino. »Pevci v desni del telovadnice, ostali v levega!« »Levim«, jasno, je dal žogo, »desni« pa smo, pomislite, že takrat morali peti, kot je on hotel.

Glavna športna panoga je bila takrat orodna telovadba. Kralji šole v tem športu pa smo bili fantje iz 7. in kasneje 8. b, ki smo tudi sicer kraljevali v mnogih simpatičnih dogodivščinah.

Ko je bila pomembna proslava ob Prešernovem prazniku in je bil gost sam France Bevk, smo fantje, čakajoč na nastop zbora, eno nadstropje nad dvorano, igrali »laufarco«, ping pong se je takrat reklo tistemu športu. Seveda je nastala panika, ko je v zgornji razred pridrvela razredničarka, takrat strah in trepet, tovarišica Sikošek. Zamislite si, njeni fantje so ga polomili in to jo je vedno prizadelo. Potegnila nas je »za sladke«, nam prisolila zaušnico, ki je »fejst« počila in puščala sledi, pa vendar ni bolela. Takoj zatem se je zasmejala in nas nagnala na proslavo. Bila je naša druga mama. Zelo smo jo imeli radi. Še dolga leta po končani šoli smo se obiskovali in obujali spomine.

Imeli smo sošolko, ki smo jo vsi fantje radi videli, kot se temu reče. Zgodilo se je, da je zbolela za gripo. Ni je bilo v šolo kar nekaj dni. Pa se razredničarka začudeno vpraša: »Kaj je zdaj frajerji, a je ne mislite obiskati na domu?« Spogledali smo se, »prebledeli« in se skrili skoraj pod klop. Ker je videla, da smo pri »žicanju« bolj teoretiki, je ekipo kar določila in nam zabičala, da bo našo »korajžo« preverila, pa na šopek ne smemo pozabiti. O groza! Ko smo se skrivaj in po prstih le prikradli pred sošolkin vhod, se je začel boj, kdo si upa potrkati, kaj šele pozvoniti. »Ti daj, Mišo, ti si njen sosed,« smo v upanju nagovorili vnuka generala Maistra, Boruta. »Ne, niti slučajno, mene bo takoj prepoznala!« se je branil. »Pa daj ti, Mitja, ti si vse upaš, še ‘prdniti’ v razredu!«

»Eno ga je po tiho spustiti, nekaj povsem drugega pa je na glas pozvoniti,« je bil odločen. Med prerivanjem drug drugega k vratom, k zvoncu se je nehote nanj naslonil Dušan. Zvonec se je oglasil, nastala je tišina, otrpnili smo, nihče ni hotel biti spredaj, nakar se vrata odpro. Brankina mama nas je smejoč povabila naprej. Tisti zadaj smo morali uporabiti kar nekaj potisne moči, da smo premaknili tiste spredaj. In ko smo končno »zmagali«, stopili v spalnico, kjer bi naj bila bolnica, naša lepa sošolka, se je tudi ona skrila pod »kouter«. Pa smo se uspešno obiskali.

Kultura je bila takrat zelo pomembna šolska dejavnost. Imeli smo pevski zbor, dramski krožek, deklamacijsko sekcijo, celo s folkloro sem se prvič srečal. Začelo pa se je običajno tako: Samec, ti si sin gledališkega igralca, zato imaš vajo dramskega krožka že jutri, deklamacijski pa je takoj za tem. In se je začelo. Moram priznati, da me je ta takratna prostovoljnost kasneje vedno bolj okupirala, da mi je še danes način življenja.

Najbolj se spominjam otroške gledališke igre Tajno društvo PGC. Vadili smo in vadili, predstavo pa smo imeli kar v gledališču, na odru, z vso tehniko in masko. Igral sem profesorja Vejico, ki ni najbolj maral nagajivcev, ki so nastavljali risalne žebljičke nepriljubljeni tovarišici. Že takrat sem imel »sive lase«, ki jih na srečo še danes nimam. Moral sem biti resen in strog, kar nikoli ni bilo podobno mojemu veseljaškemu karakterju. Baje sem bil uspešen, saj so me pohvalili takrat znani gledališki igralci: Arnold Tovornik, Boris Kočevar, Janez Klasinc in moj oče. Vsi so mi napovedovali gledališko kariero, a me je preusmeril v tehniko, v tistih časih edino perspektivno poklicno dejavnost, sin generala Maistra, oče sošolca Boruta. V tehniki je perspektiva, je nagovarjal očeta in ta mu je verjel. Zanimivo, sina pa je vpisal v gimnazijo.

Naj naštejem nekaj takratnih »igralcev«, ki so danes zelo znani kulturni ustvarjalci: Breda Korošec Varl, Sonja Blaž, Majda Švagan, Vlado Jurc, Vida Zemljič, Dušan Kirn, Alenka Fajdiga. Krožek pa je vodila tovarišica Verstovškova.

V tistih »železnih časih« smo imeli pester šolski in izvenšolski način življenja. Proslav je bilo veliko, nastopi so se vrstili, tako da so nam vaje, poleg učenja, zapolnjevale vsakdan.

In na koncu: bilo nam je lepo, bili smo prijatelji, imeli smo motiv in spoštovanje do države, v kateri smo živeli, radi smo imeli in občudovali predsednika države, funkcionarje, nikoli se nismo spraševali, zakaj imajo to in to, saj smo tudi mi imeli vse, predvsem pa srečno mladost!

Sploh si ne znam predstavljati, da bom tudi jaz postal pravljičar. Otrokom in morebitnim vnukom bom lahko pripovedoval: »Nekoč, pred davnimi časi, smo se imeli Fajn!!!«

Uroš Mencinger

23 Nov, 2012 | Bili smo Polančiči

Učenec OŠ Antona Aškerca 1964–1972 Spomina na Polančičevo nimam! Ker nikoli nisem hodil nanjo. Hodil sem, namreč, na Aškerčevo! Še danes mi ni jasno, kako so nam lahko to naredili. Še dobro, da se je zgodilo, ko smo bili že na gimnaziji. Sicer bi zagotovo na prvi strani Večera pisalo: »Demonstracije osnovnošolcev proti preimenovanju šole v Aškerčevi ulici.« Kako so nam lahko vzeli osnovno šolo? Za nas je bila to takrat – kraja! Sam še danes čutim tako. Tudi vi, sošolke in sošolci? Mi smo imeli lepo, veliko zgradbo tik ob parku. Polančičevci pa niti zgradbe niso imeli. In ko so šli na gimnazijo, so še vedno hodili v osnovno šolo … In mi nismo imeli le šole, temveč tudi ulico! No ja, telovadnico so resda zgradili, ko so šoli ukradli ime, toda mar ni bilo prej lepše, ko smo igrali nogomet zunaj, v stari, majhni telovadnici pa sedeči rokomet?! Najbolj pa sem se čudil ob preimenovanju, kaj se je zgodilo z vsem znanjem, ki so nam ga osem let nalivali v glave. Čašo nesmrtnosti so nas gulili na pamet, da smo jo deklamirali na proslavah, potem pa je nek mutec osojski – »Oni zgoraj« smo jim rekli – odločil: »V delih svojih živel sam boš večno, osnovne šole v Mariboru pa ne boš več imel!« Saj smo imeli radi partizanske filme. In saj so partizani vedno zmagali. Toda, kako so lahko premagali tako velikega slovenskega pesnika, ki je pel slavo kraljeviču Marku, kralju Matjažu in Matiji Gubcu, da je bil za zgled celo Gregorčiču, to nam pa ni šlo v račun. Če smo se o Polančičevih bratih v šoli sploh učili, potem do danes ni ostalo niti toliko, da bi vedel, koliko jih je bilo … Aškerc pa nas je spremljal od prvega razreda, ki je bil v pritličju desno, pa vse do osmega, ki je bil čisto na vrhu na levi strani. Potem pa so nam ga ukinili … Kdo ga je ukinil, nam je bilo takoj jasno in znano. Oni iz akvarija! Ne iz tistega naprej po ulici, v parku, temveč iz onega na spodnji strani šolskega dvorišča, ki so nam ga zgradili v letih, ko smo imeli še rdeče rutice in modre titovke, da smo namesto proti Pohorju zrli v klinker zidake. Če se česa iz osnovne šole dobro spominjam, se tega akvarija. Zato, ker smo imeli pred njim vsakodnevno postojanko. Šarva, Gogo in jaz. Po šoli pri treh kamnih … Če je dobil kdo v šoli po šoli, sta ga druga dva počakala tam. Če ne, pa smo skupaj čakali. Kaj? Še danes ne vem. A bilo je – čudovito! Ko so nam pa vzeli Aškerca, smo bili tako jezni na one, ki so kljub trem kamnom, ki naj bi preprečevali parkiranje na pločniku, vselej puščali šoferja črnega mercedesa, da jih je čakal tik pred velikimi steklenimi vrati, da smo se po šoli namesto pri treh kamnih začeli dobivati na – hauzbalih. A to je že spomin za stoletnico. In, glej, možje trije priklonijo se do zemlje; priklonijo se do zemlje, v najlepša leta odeti vsi trije. Naš Aškerc naj živi!

Matjaž Fištravec

23 Nov, 2012 | Bili smo Polančiči

Učenec OŠ bratov Polančičev 1965–1973

Kratko sem hodil na Polančiče, mnogo dlje k Aškercu. Razlika je bila ta, da je prva šola mestna, tadruga pa je bila onkraj parka in sem imel sošolce tudi s Piramide in od Treh ribnikov. Med macesni Akvarija smo postajali Viole, skupaj smo zrasli takole za deset do petnajst metrov in prišli kar krepka ekipa za sosede gimnazijcem.

Potem pa smo nehali rasti, Aškerc je postal Polančič in tranzicija se je lahko začela – mnogo pred letom 1990. Puncam so se napele prsi, nam pa posledično tam doli pod popkom. Od tamestnih sem izvedel, kaj je to fakin, iz zbornice pa, da se ocenjuje tudi vedenje. Reelekcijo predsednika mladine sem zavrnil, ker je po spominu šefa pionirjev bilo najteže voditi sestanke, ob vsem pa še sedeti vso uro pri miru. Kljub temu da je bila Ledinečka moj najljubši in edini slavist ter seveda sestra moje mame, torej teta, sem kmalu ugotovil, da se ne znam izražati. Aškerčeva poezija je bila tako resna, pa še na pamet jo je bilo treba znati, Polančiči pa so bili ja partizani, kakšne zgodbe in kašne slike … še popoldnevi in večeri so jih bili polni.

… Na eni strani: zakaj, kajti, saj, sicer, drugače, namreč in edina slavistična petka – na pamet seveda. Točnega pomena se ne spomnim, a mislim, da je nekaj v zvezi z vezniki. Da si lahko v življenju kakšno stvar PRI-rediš, lahko pa te življenje POD-redi.

… Na drugi strani pa smo bili vojska. Jaz sem bil seveda šef, pa Urni Tonček, ki je bil najmanjši, a najhitrejši, pa debeli Darko, pa tačrna Nada, pa tagobčni Drago … so sošolci s Polančičev, ki so jih preko tamočni Jože, pa tapametna Emi resničnih in malo izmišljenih zgodb spoznavali moji sinovi ob večerih, ko so nam postale Rdeče kapice premalo. Na drugi strani pa seveda Bad Guy – Mico, ki je kravjo rit pico, pa Želko Belko in Ajki Prbajki. Z njimi smo se šli večna priredja in podredja, seveda je na koncu vedno zmagala moja vojska, dostikrat pa je pravljica za lahko noč utonila v spancu … Danes so moji fantje veliki, Tonček pa uspešen grafik, Darko mesar, Jože je ostal na kmetiji, Emica je založnica knjig, Nado sem srečal kot porodniško babico pri rojstvu Gašperja, Drago je sindikalni funkcionar, tudi fantje iz Micotove vojske so v redu, a jaz se jih spominjam še vedno, ko je potrebno v kakšen scenarij uvesti suspenz.

… Šole in šole. Tam za Anapurnami v Himalaji, v eni najrevnejših dežel na svetu, smo Slovenci zgradili šolo za gorske vodnike. Zgrajena je bila ravno v letu, ko smo končali Polančiče. V njej gorniki s silnega sveta v najbolj gorati deželi učimo domačine plezati na njihove gore, da varno preživijo sebe in svoje družine. Na kraju enomesečnega učenja tam ni spričevala, je le stisk rok in nasmeh do ušes. Nepalci so tako majhni in suhljati, a Tashi je bil na Everestu že petkrat. Hja. Tudi sam sem slabo Z-rejen, od tranzicije sem se pri metru in petindevetdeset težak osemdeset kil in v dobri kondiciji. A Everest sem gledal le odspodaj … nekaj malega je v petah, vse ostalo pa je v glavi in srcu.

Hvala ti, moja šola. Lep praznik ti želim in še vsaj enkrat toliko let.

Matjaž Kek

23 Nov, 2012 | Bili smo Polančiči

Učenec OŠ bratov Polančičev 1968–1976

Del svoje mladosti sem preživel, stanujoč na koncu Krekove ulice, pravzaprav pred vrati Ljudskega vrta, osnovno šolo pa obiskoval na začetku te ulice, kjer je bila pred skoraj štiridesetimi leti locirana šola bratov Polančičev. Spomini na osnovnošolske dni so še danes živi in nepozabni in verjemite mi, da je velika večina teh spominov lepih in prijetnih.

Res je, da so bili tudi trenutki, ko s kakšnim učiteljem nisva bila ravno na isti valovni dolžini. Tudi takrat smo imeli posamezne učitelje bolj ali manj radi, tudi nam so učitelji delali »velike krivice« in zahtevali od nas »nemogoče«. Že v gimnaziji in kasnejših letih mi je postalo jasno, kakšno dragoceno znanje sem odnesel iz svojih let, ko sem bil eden izmed »Polančičev«, in danes sem na to še kako ponosen. Skoraj vsak dan me pot zanese mimo vaše šole, ki je danes sicer novejša in modernejša, a še vedno, ko vidim na vhodnih vratih tablo z napisom Osnovna šola bratov Polančičev, se z veseljem spomnim na svoja leta, preživeta v tej ustanovi. Učitelje, ki so mi v tistih letih »grenili« mladost, danes z veseljem pozdravljam na mariborskih ulicah in res, imel sem privilegij, da sem lahko hodil na šolo, ki mi je odprla pot v svet.

Učenci, na vaši in moji osnovni šoli, želim vam čim več znanja in dobrih ocen in prepričan sem, da bodo tudi vaši spomini na osnovnošolske dni tako lepi, kot so danes moji.

Belinda Škarica – Radulović

23 Nov, 2012 | Bili smo Polančiči

Učenka OŠ bratov Polančičev 1970–1978

V tistih osmih letih se je zgodilo vse, kar je lepo. Prvi šolski dan, učilnica z dišečimi jabolki, ki so nas pričakale na šolskih klopeh, velike, izpisane črke abecede, prijazen pozdrav »tovarišice« in ravnateljice. Šola se je takrat še imenovala po Antonu Aškercu, tam, kjer se danes nahaja avla, pa je stalo šolsko dvorišče. Vse glavne odmore smo preživeli na njem. Vedno smo se znali zabavati; priljubljene igre so bile tiste z elastiko, frnikolami, žogo. Nikoli ne bom pozabila kiparske razstave živali, ki so jih iz snega oblikovali učenci višjih razredov – spominjala je na JURASIC PARK, ki smo ga vsi občudovali.

Šolo so zaznamovale tudi številne učiteljice, med njimi meni najdražja Nada Filipič, ki je že v tretjem razredu v nas odkrivala in spodbujala pisateljske sposobnosti. Toplina njenih besed, veličina duha in hkrati skromnost so nepozabni. V petem razredu smo se preselili v prostore, ki danes pripadajo Prvi gimnaziji. Tega štiriletnega obdobja se spominjam zaradi pestrega programa, ki smo ga bili deležni. Velikokrat smo sodelovali z drugimi šolami, še posebej z Osnovno šolo Prežihovega Voranca ter Franca Rozmana Staneta; učenci smo se družili na planinskih izletih ter športnih tekmovanjih. Vsi smo se poznali – med nami je prevladoval zdrav tekmovalni duh. Sama sem se redno udeleževala športnih tekmovanj v gimnastiki, ki so jih na šoli organizirali vsako leto, nekaj časa sem bila predsednica planinskega krožka, pela sem v pevskem zboru in kot majhna z recitacijami sodelovala na številnih proslavah.

Šola je gostila imenitne ljudi – Tone Partljič je takrat iz naših vrst izbral učence, ustanovil gledališko skupino in zrežiral komedijo, ki je seveda navdušila. Tone Vogrinec je med nas pripeljal Bojana Križaja, Jožeta Kuralta ter Borisa Strela, ki so celo uro pripovedovali o svojih izkušnjah, odgovarjali na vprašanja in delili avtograme.

Nepozabna je bila tudi zimska šola v naravi na Pohorju, kjer sva s sošolko Karino ves teden na smučišču prepevali Prešernovo Železno cesto in zabavali sošolce. Meni je bilo to ljubše od smučanja, o katerem nisem imela pojma, saj sem trenirala balet in mi je profesor prepovedal tovrstne dejavnosti. Učenci smo tudi sami pripravili zaključni program. Z nostalgijo se spominjam sošolcev, našega sodelovanja, kako smo si pomagali, se spodbujali in prijateljevali. Med nami je vladal »kolektivni duh« v dobrem in slabem. Omeniti moram tudi sprejem med pionirje, ko smo ponosno stali v vrstah, uniformirani, v belih srajčkah in modrih hlačah ali krilcih ter vsi v en glas ponavljali zaprisego našemu Titu. Šlo je za globoko pripadnost nečemu, česar nismo razumeli, smo pa čutili.

Kot zanimivost moram omeniti še razmišljanje učiteljice, ki nas je poučevala v drugem razredu. Ko je moja mama prišla na govorilne ure, ji je povedala vse najlepše o meni, na koncu pa vendarle pripomnila, da risala verjetno nikoli ne bom, ker za to res nisem talentirana. Čez tri leta sem kot učenka petega razreda dobila prvo nagrado na likovnem tekmovanju slovenskih osnovnih šol na temo Prihodnost. Nikoli ne veš, kdaj se v tebi razvijejo talenti in kaj je tisto, kar jih sproži.

Ko se spominjam šolskih dni, je vse še tako živo, sončno in toplo. Tako kot takrat ni bilo nikoli več.

Aleš Hauc

23 Nov, 2012 | Bili smo Polančiči

Učenec OŠ bratov Polančičev 1971–1979

Moji spomini na obdobje šolanja v Osnovni šoli bratov Polančičev v Mariboru so, moram reči, zelo prijetni. To je bilo obdobje spoznavanja vsega novega – v častitljivi stari šoli na Krekovi ulici in tudi v Aškerčevi ulici. Moja razredničarka v 1. razredu je bila gospa Veble, ki je s svojo modrostjo in blagim značajem še posebej olajšala naš vstop v prvi razred osnovne šole.

V tistih časih, kot tudi še danes, je Osnovna šola bratov Polančičev uživala ugled ene najboljših mariborskih osnovnih šol. Še danes sem ponosen, da sem bil njen učenec. Dobro se spomnim tudi gospe Gačnik, ki je bila moja razredničarka v drugem razredu, bila je izredno dinamična osebnost in to dinamiko prenašala na vse nas. Prava osvežitev pa je bila gospa Kopše, ki nas je sprejela kot razredničarka v tretjem razredu. Na tretji razred imam sploh zelo lepe spomine, saj sem ga preživljal v oddelku šole na Aškerčevi ulici, ob čudovitem mariborskem parku, skozi katerega me je vodila pot v šolo in domov. V šestem razredu pa smo dobili novo razredničarko gospo Berčič, ki je poučevala glasbo, in je bila naša razredničarka do konca šolanja na osnovni šoli. Njej pripisujem zaslugo, da sem danes strasten oboževalec glasbe, predvsem klasične. Še sedaj jo slišim, kako je lepo igrala na klavir, njen glas pa nas je vodil ob vajah pevskega zbora, katerega član sem bil. Bila je in je še danes prava gospa dunajske šole, saj nam je dala veliko dobrega, veliko nasvetov za življenje, skratka, bila nam je svetel zgled osebnosti, ki so ji vrednote, kot so poštenost, delavnost, odkritost in uglajeno vedenje, zelo blizu.

Bil sem tudi vnet član foto krožka, kjer sva z zdajšnjim urednikom zunanje politike pri Večeru Vojislavom Berckom razvijala fotografije v šolski temnici. To so bili časi odkrivanja nečesa novega, iskrivosti, pa tudi navihanosti, igrivosti. Kar, odkrito rečeno, danes manjka dosti ljudem. Tako malo bi bilo potrebno, da bi bil svet bolj pozitiven, odprt. Težko je verjeti, ampak zelo dobro sem se počutil tudi ob pouku gospodinjstva, kjer sem pri žal danes že pokojni gospe Sevčnikar zmagal na tekmovanju za najboljši mlečni napitek. Torej, en liter mleka, z »ribežem« naribana tri jabolka, dodan sladkor po občutku, samo nekaj kapljic ruma, dobro zmešati ter dati v hladilnik za eno uro in napitek je tu. Ne bo vam žal, če ga boste poskusili. Z gospo Sevčnikarjevo smo tudi prehodili veliko slovenskih gora, še posebej v spominu mi je ostala tura na Smrekovec. Zadnji dve leti pa me je zelo zanimala fizika, sploh delovanje bencinskih in dizel motorjev z notranjim izgorevanjem. Gospod Ogrinc mi je omogočil, da sem po prezentaciji svojega znanja to snov še predaval v vseh drugih razredih v paralelki in še v nižjih razredih. Kasneje, ko sem bil že dijak Prve gimnazije, me je še poklical, da predavam to temo kot gost pri njegovih urah fizike na Osnovni šoli bratov Polančičev. Morda je res, da me je poučevanje venomer zanimalo, saj ni naključje, da danes honorarno predavam ekonomiko, bančništvo in finance na visoki šoli za podjetništvo kot habilitirani visokošolski učitelj – predavatelj.

Zelo lepi so moji spomini na ta čas. Še sedaj v mislih vidim silhuete svojih učiteljic in učiteljev, sošolk in sošolcev na šolskih hodnikih te lepe, spoštljive zgradbe, slišim šolski zvonec in se spomnim dneva, ko sem se odločil, da se vpišem na Prvo gimnazijo v Mariboru, kamor sem se jeseni leta 1979 preselil samo čez dvorišče. Z nekaterimi od sošolk in sošolcev imam pristne odnose še danes, vsi imamo v glavnem že družine in vsak dela v svojih delovnih sredinah po svojih najboljših močeh za dobrobit družbe, kjer smo zaposleni.

Vsem učenkam in učencem Osnovne šole bratov Polančičev v Mariboru želim vse dobro na njihovi prihodnji življenjski poti, kajti poštenost na dolgi rok velja in kjer je volja, je tudi pot. Obenem lepo pozdravljam tudi celotni bivši in sedanji profesorski zbor šole ter mu želim čim več uspehov pri opravljanju svojega plemenitega poslanstva v prihodnosti.

Martina Rajšp

23 Nov, 2012 | Bili smo Polančiči

Učenka OŠ bratov Polančičev 1976–1984

»Mi smo šola slavnih bratov, bratov dveh junakov …«

… so prepevali učenci višjih razredov, ko smo tistega daljnega 1. septembra 1976 skupaj s starši vstopali skozi ogromna stara vrata z Aškerčeve ulice in se skrivali za maminimi krili v nekdanji telovadnici, danes učilnici petega razreda. Bilo je včeraj, ko nas je tovarišica Ada sprejela v svoje naročje in postala zame sinonim učiteljice z veliko začetnico. Moja Ada me je spremljala in me spremlja še danes – ostala je svetla zvezda, ki ji še sledim. Naučila nas je odprtosti, prijaznosti in strpnosti, kolegialnosti in pravičnosti. Torej vsega tistega, kar v današnjem svetu ni več vrlina.

Sledile so ji še druge tovarišice in tovariši, ki so vsak zase vlepljali svoje kamenčke v krasen in velik mozaik mojih spominov na prve korake v svet samostojnosti in učenosti.

To je bilo tudi obdobje prvih pravih prijateljstev, ki trajajo še danes. Ja, moja Melita je z mano že 31 let.

Naučili pa so nas naši »Polančiči« graditi gradove visoko v oblakih (še posebej hvala tebi, tovarišica Majda), tam smo bili kralji in kraljice svojih sanj ter to poskušali v resnici tudi postati. Naučili smo se »ne biti zadovoljen« z drobtinami, poslali ste nas kot rakete daleč navzgor.

Noro dobro je, ko se vračam, sedaj službeno, v svojo šolo. Vsak prostor nosi svojo zgodbo, ki vrejo iz moje podzavesti – tam je sedela Danila, ko je brala, tam je Milan lovil Marka in tam sta sedeli Edita in Valerija. Tam pa je bil še Bojan, ja, takrat je še bil …

Ja, tovarišica Ada, dolgo je od takrat, midve pa sva še kar »Polančički«, kaj?

Matjaž Latin

23 Nov, 2012 | Bili smo Polančiči

Učenec OŠ bratov Polančičev 1977–1985

Počutil sem se kot pravi frajer, ko sem z 18 kg in še ne sedmimi leti zakorakal v Osnovno šolo bratov Polančičev na svoj prvi šolski dan. Vrtec sem uspešno prestal in zelo sem bil ponosen, da sem že šolar. Odločil sem se, da se bom pridno učil, da bom, ko bom velik, zelo pameten. Takšno veselje v šoli se težko ponovi in res sem ga doživljal le še ob končanem pouku, petki pa so zelo kmalu postali moji najljubši dnevi. Zanimivo, ob nedeljah zvečer pa sem pogosto čutil, da se me loteva bolezen, čeprav sem se še moral odločiti, katera.

Vendar je obdobje osmih let dolga doba, še posebej v otroštvu, tako da se je ohranilo kar nekaj spominov, v bistvu precej več kot znanja, ki pač rado hitro roma v pozabo. No, tega vsaj pri meni ni bilo veliko, tako da je tudi škoda manjša. Tako da se moji šolski spomini ne vežejo na učno snov, ampak bolj na dogodke in situacije.

Častna pionirska beseda, vodene koze in uši, Pingo sok na ekskurzijah, kurirčkova torbica, vic: »Fuk za zeleno zaveso«, navduševanje nad Bruce Leejem, Indijanci in tedanjim predsednikom države Josipom Brozom – Titom … Še bi lahko našteval, kaj vse me je formiralo v letih mojega zgodnjega izobraževanja, a partizani so bili vsekakor na prvem mestu. Že kot mlečnozobec sem bil pripravljen dati življenje za domovino, širšo in ožjo! Predsednik oddelčne skupnosti pa nisem uspel biti nikoli!

V spominu mi je ostal vonj po šolski menzi in prepotenih otroških podplatkih pri telesni vzgoji … Pa kako sem bil hvaležen, ko je bil maličar moj najboljši prijatelj Bobek in sem dobil na zdrob dve žlički čokolade v prahu. In drsanje s copati (od katerih se je že odlepila guma) po hodniku je bilo zabavneje od stavčne analize, največja »čaga« pa je bila, ko si bil dežuren in ti ni bilo treba biti pri pouku.

Ker sem bil podmerski drobižek in nisem bil aktiven pri fizičnih obračunavanjih s sošolci, sem ta »manjko« nadomeščal kot »hujskač«. Čeprav žilav, sem bil precej neroden in nevešč v športu, pa tudi »cvikal« sem, da bi me kakšen »bumbar« poškodoval in bi potem bolelo … Imel sem tudi alergijo na cvetni prah, tako da sem v brstečih mesecih prosti čas preživljal doma, si kvaril zobe s sladkarijami, navijal cigu-migu (s fotrom sva nervirala sosede z rockom in jazzom) ter požiral (a ne z usti!) otroško literaturo. Astrid Lindgren, hvala! Navdušil sem se tudi za saksofon, a sem skromno začel vaditi kljunasto piščal, dokler le-te nisem zamašil s čokoladnimi izpljunki.

Zaradi izjemne nagnjenosti do spakovanja so mi sošolci in sošolke dodelili vlogo razrednega Pavlihe in med odmori sem jih zabaval s svojimi nastopi. Repertoar je bil v večini sestavljen iz oponašanja in smešenja učiteljev in učiteljic. Največ repriz oziroma ponovitev sem doživel v vlogi učitelja fizike. Dragi prfoksi, hvala za navdih! Ja, učitelji so bili s svojimi pojavami, vedenjem in načinom govorjenja po večini kar zabavni, so pa zato predavali veliko bolj dolgočasno. So najbrž konkurirali učnemu načrtu.

Da ne bi preveč časa zapravil pri pouku, sem bil čedalje bolj angažiran pri šolskih proslavah (zelo koristno!), kasneje pa v zame usodnem dramskem krožku, ki sta ga vodila Milka in Tone Partljič.

Učenje šolskih vsebin sem nadomeščal tudi z aktivnim delovanjem v tajnem društvu, ki sem ga ustanovil s še dvema prijateljema iz šole. Urili smo se v lokostrelstvu, izdelovanju frač, igrali smo se z ognjem, zvonili po hišah in jo potem »ucvrli«, na kolesih praznili »ventilčke« … Najraje pa smo »vohljali« za raznimi osebki, »špijunirali« in zbirali podatke o občanih naše soseske, in to kot pravi »špiclji« naše drage domovine.

Naslednja anekdota spada v opisano področje. Z mojim novim najboljšim prijateljem Ladekom sva imela šolo raje kot pouk in odločila sva se, da jo obiščeva na dan, ko se pri vsaki pošteni slovenski družini za kosilo servira goveja juha in »pohana« piška, torej v NEDELJO! Na ta podvig pa sva se morala temeljito pripraviti.

Po končanem petkovem pouku (mislim, da je bilo v 6. razredu) sem poskrbel, da je okno nad teraso šole (do te so vodile požarne stopnice) ostalo priprto, a da je vzbujalo vtis zaprtega. Dva dni kasneje sva se kot ilegalca »prišunjala« na teraso, preverila, da naju kdo ne vidi, »butnila« v okno, da se je odprlo, in se splazila v notranjost samotne zgradbe. Strogo potiho sva paradirala po hodnikih (učilnice in zbornica so bile žal pod ključem) in uživala v prepovedani svobodi. Obhodila sva celotno poslopje od vrha do šolske kuhinje v kleti. Akcija je bila toliko bolj nevarna, ker je v šoli stanoval hišnik Rado, in ne bi bilo priporočljivo, če bi naju zalotil. Kar kmalu sva modro ugotovila, da je v nedeljo šola celo dolgočasnejša kot med tednom, ko je pouk!

Da pa najina ekskurzija ne bi bila popolnoma nekoristna (za kakšen vandalizem sva bila prestrahopetna), je Ladek še izkoristil priložnost nezasedenega stranišča in se v miru pokakal. Vode ni potegnil, da naju ne bi slišal hišnik Rado.

Malo kasneje sva bila spet pred šolo in razmišljala, kaj bi še »ušpičila«, okno je bilo priprto, domače naloge pa so doma naveličano čakale, da se jih kdo loti … Vendar, kdor čaka – dočaka. Že naslednje jutro so bile prepisane!

Sledili so časi, ko se je pojavilo mutiranje, prvi puh in spoznanje, da se je treba učiti, učiti in še enkrat učiti … če ne zase, pa vsaj za točke, od katerih je odvisen vpis na srednjo šolo, kasneje pa morda celo na fakulteto. Ker »papir« je še kako pomemben, pa čeprav zaposlitev s tem še ni garantirana.

Draga moja osnovna šola, kako rad se danes sprehodim mimo tebe! Mogoče te pa kmalu spet obiščem …

Aglaja Falcieri

23 Nov, 2012 | Bili smo Polančiči

Učenka OŠ bratov Polančičev 1983–1991

Danes, ko se dnevi vrstijo z vrtoglavo hitrostjo, ko nas vsakdanjik obvez potegne v svoj vrtinec, komaj še sledimo ustaljenim tirnicam izpolnjevanja potreb in dolžnosti. V brezglavem tekmovanju za dosego zastavljenih ciljev žal še prepogosto pozabimo na človeške vrednote in resnične potrebe, ki so hrana naše duše. Preprosto si ne vzamemo časa, da bi v naš urnik prioritet uvrstili tako dragocene trenutke človečnosti. Kot je že bilo zapisano:

»Dopusti mi,
da sem lep v notranjosti svoje duše
in da so vse zunanje lastnosti v harmoniji
z mojim notranjim bistvom.
Da bi imel modreca za bogatega
in da bi imel tolikšno bogastvo,
kot ga lahko nosi in prenese
samo človek,
ki obvlada samega sebe.«

(SOKRATOVA MOLITEV)

»Vsak trenutek se lahko spet rodiš.
Vsak trenutek je lahko nov začetek.
To je izbira.
To je tvoja odločitev.«

(CLEARWATER)

Zakaj ne bi bil danes, sedaj, ta trenutek, trenutek naše odločitve? Začnimo, vrnimo se med dragocene spomine našega otroštva in mladosti.

V času našega brezskrbnega otroštva smo čistih src in neomadeževanih misli vse, kar smo doživljali, sprejemali povsem neobremenjeno, ne da bi se zavedali prave vrednosti. Po mnogih letih in mnogih življenjskih izkušnjah, ko smo odločno vstopili v svet domnevne zrelosti, so nam ti spomini lahko neprecenljive vrednosti. Z nostalgijo se spominjam mnogih trenutkov, ki sem jih doživela v šolskih klopeh. Nekatera neprijetna doživetja (bilo jih je malo) so izgubila okus grenkobe, ostal je le poduk, ki ga šele sedaj, ko gledam na celoto z zrelostjo odraslega človeka, lahko cenim. Vedra doživetja so še danes kot biser v zbirki mojih spominov.

Kot majhni otroci, polni pričakovanj, smo vstopili na prvi šolski dan in sedli v šolske klopi z nešteto neizrečenih vprašanj, ki so se zrcalila v naših očeh. Nekateri rahlo prestrašeni, drugi zagnano vedoželjni, večina pa razposajeno radovednih. Profesorica Ida Krmelj nas je vse z zaščitniško nežnostjo, a mnogo odločnosti vpeljala v svet učenja in nalog. Še danes živo pomnim njen mili izraz v očeh, ko me je ljubkovalno poimenovala »moja avša mala«. Srečna in ponosna sem bila na te trenutke nežnosti. Kot živo nasprotje njeni mirnosti nas je prof. Anica Kopše, zmeraj polna življenjske energije, spodbujala k učenju še v najbolj turobnih zimskih dneh. Resnicoljubna in odkrita prof. Sevčnikar, zakladnica tolikega znanja, vešča v mnogih povsem življenjskih stvareh, je še danes globoko v mojem srcu. Naš značaj je oblikovala tudi prof. Gosak z železno roko v žametni rokavici. Razumevajoča prof. Danica Gotlih, ki mi je bila tako pri srcu, je bila vedno pripravljena prisluhniti, čeprav smo ji pogosto ponagajali. Železni mož z neomajno disciplino, prof. Tancer je prav gotovo pustil globoke sledi v našem otroštvu. Prav posebno mesto v mojem srcu pa ima prof. Zora Ledinek, ki je s svojo neizprosno natančnostjo preizkušala zmogljivosti našega spomina in nas urila v vztrajnosti. Čeprav sem kdaj potočila kakšno solzo, je vsaka postala zlato, ko sem »gulila« klopi Prve gimnazije in mi vsa štiri leta ni bilo treba odpreti slovenske slovnice. Take so bile zasluge naše Zore, ki je zora mojega hrepenenja po znanju. Od takrat namreč z navdušenjem prebiram vrstice raznih modrosti tega sveta in jih poskušam tudi v praksi uporabiti.

Pogosto se vrnem v spominih v čas otroštva in pobrskam med spoznanji, ki ste mi jih vi, učitelji, posredovali s svojo skrbnostjo in neposrednostjo. Prav vsak izmed vas, ki vsakodnevno posredujete dragoceno znanje mladim upom, ste pripomogli k temu, da smo postali, kar smo. Bili ste nam zgled, nam pomagali pri prvih večjih odločitvah, oblikovali naš značaj. V nas puščate tihe sledi, saj se vas še po mnogih letih tako živo spominjamo. Uspeh, ki smo ga v življenju pri čem dosegli ali ne, nima pomena. Šteje le ves trud in energija, ki ste ju vložili v nas odraščajoče. Gotovo bi se mnogi, ki prebirate te vrstice, strinjali z menoj, da je življenjska resnica v trditvi ANTOINE DE SAINT-EXUPERY-ja:

»Kdor hoče videti,
mora gledati s srcem.
Bistvo je očem nevidno.«

Tudi vi, učitelji, ste med svojim delovanjem gledali na nas s srcem. Zato lahko rečem, da se zares z nostalgijo spominjam »zlatih časov«, ki sem jih preživela med vami. Želela bi, da vsi vedo, kako zelo dragoceni so zame, prihajajočim generacijam pa želim, da bi znale uživati v vašem varnem okolju in da bi znale ceniti vaš trud.

»Kakor se narava
leto za letom drami v toplo pomlad,
tako lepi spomini nenehno razžarjajo
ogenj veselja in življenjske moči v človeškem srcu.
Z njimi zasije želja,
da bi bili znova vsak trenutek skupaj
in bi zmogli povrniti vse dobro,
s katerim smo bili obilno obdarjeni.«

Jernej Fesel Kamenik

23 Nov, 2012 | Bili smo Polančiči

Učenec OŠ bratov Polančičev 1987–1995

OŠ bratov Polančičev sem obiskoval štiri leta kot učenec t. i. latinskega razreda, ki ga je ob rednih tedenskih urah latinščine odlikovala izbrana sestava odličnega kolektiva učiteljev.

K prav posebnemu vzdušju med učnimi urami je prav gotovo pripomogla tudi verjetno nadpovprečno motivirana in ambiciozna skupina učencev, ki smo se zbrali skupaj v okviru tega izrednega programa. Z nekaterimi sem tudi v srednješolskih in študijskih letih ohranil stike vse do danes, kar, sodeč po pogovorih z znanci iz drugih osnovnošolskih okolij, ni ravno pogost fenomen in morda priča o vezeh, ki so se v tem stimulativnem okolju stkale med nami. V še posebno lepem spominu iz tistega časa so mi ostali naravoslovni tedni, ki smo jih skoraj vsako leto preživljali na različnih lokacijah po Sloveniji. Sodeč po spletni predstavitvi šole, ki sem jo ob tej priliki na hitro preletel in si ob njej obudil tudi marsikateri spomin, se spekter pestrih aktivnosti na šoli in ob njej ohranja in širi tudi dandanes, kar je zelo spodbudno. Pomembno vlogo pri mojem nadaljnjem izobraževanju in kasnejši poklicni poti je namreč zagotovo imelo tudi prizadevanje naših takratnih učiteljev, da bi v nas poleg znanja oziroma vsaj želje po njem, vzbudili tudi radovednost do sveta okoli nas ter nas spodbujali k razmišljanju in aktivnem vključevanju v njegovo soraziskovanje ter soustvarjanje. Ob tem so se mi najbolj vtisnile v spomin mnogokrat razgibane ure zgodovine, katerih moji srednješolski učitelji na tem področju (žal) niso mogli ali znali nadgraditi; včasih prav imenitne diskusije o literaturi pri urah slovenščine ter seveda moje prve izkušnje s svetom fizike, ki sem ga vse odtlej sprejemal za svojega. Za vse te in še mnoge druge pomembne izkušnje sem svojim učiteljem izredno hvaležen.

Matjaž Plošinjak

23 Nov, 2012 | Bili smo Polančiči

Učenec OŠ bratov Polančičev 1989–1997

Težko je ujeti spomine na list papirja. Težko jih je oklestiti, preoblikovati in jih oropati čarobnosti. Spominov je namreč ogromno, vedno več in moram priznati, da se tudi v štirih letih nabere kar nekaj prtljage …

Štiri leta? Da, v ogromno stavbo Osnovne šole bratov Polančičev sem stopil v peti razred. Dobesedno smo prileteli z vseh mogočih vetrov v želji po znanju, nadgradnji in z zanimanjem po znanju latinskega jezika. Pa smo se kaj kmalu naučili simbioze in se privadili drug na drugega. Nato smo nadaljnja leta skupaj rasli, se razvijali, odraščali tako ali drugače. Bili smo izredno povezan razred. V ključnih trenutkih smo vedno tulili v en glas, med sabo smo si vedno pomagali in nekako smo znali upoštevati drug drugega. In verjetno je k temu pripomoglo to, da smo se v šoli bratov Polančičev dobro počutili. Seveda je vsak imel svoje trenutke in vsak je kdaj pa kdaj bil temen, čemeren.

Vendar je šola redko bila čemerna.

Prvi dan me je seveda impresionirala velika stavba in impozantna svetla avla. Kljub velikosti je šola imela dušo. Veliko oken. Fotogenično stopnišče. Palačinke pri urah gospodinjstva. Toplo in materinsko učiteljico matematike. Prijazno knjižničarko. In razumevajočo socialno delavko. Kajti šola so ljudje. Ljudje nosijo oziroma nosimo dušo.

In ob brskanju po predalih svoje glave, razmetavanju podstrešja in kodranju možganov mi na plan prihajajo vedno nove in nove peripetije.

Nikoli v življenju namreč ne bom pozabil, kako sem si na marmornih stopnicah drugega nadstropja v navadnih sobnih copatih presekal brado. In nato odhitel k uri latinščine. Seveda je cirkulacija krvi naredila svoje in moral sem na šivanje. Vedno se bom spominjal vseh mogočih živali, ki so bivale v učilnici za biologijo – od gekonov, pitona, do morskih prašičkov, paličnjakov in kunca.

Šola je seveda imela svoj čar tudi zaradi lokacije. Center starega mesta in bližina mestnega parka. Prav park je bil zelo priljubljena lokacija zbiranja in pohajkovanja po pouku in včasih tudi med poukom. Večkrat legalno, včasih pa tudi ilegalno.

No, da ne zaidem predaleč od Prešernove 19. Od tiste čudovite stavbe. Od stavbe z vrstami oken, ki so nam vedno omogočala sanjarjenje in miselne ekskurzije ter pobege v svoj svet, medtem ko je v realnem svetu potekal pouk.

Okna so nam omogočala poglede na vitke in elegantne breze, ki so se nežno pozibavale v vetru, okna so nam odpirala pogled na Piramido in še dalje v svet. In tako si lahko kadar koli poletel. Prepustil si se vetru, ki je zibal breze in z njih trosil semena. Prepustil si se domišljiji in skozi eno izmed oken poletel v svet.

In to nam je omogočila tudi šola. Oziroma ljudje v njej. Nekaj so nas naučili, veliko so pripomogli k temu, da smo se sami kaj naučili. Omogočili so nam, da smo se razvijali v smeri, kamor smo želeli. In naučili so nas predvsem leteti.

Zato sem po štirih letih z nostalgijo in rahlim cmokom v grlu odletel v svet z dvignjeno glavo. In s samozavestnimi zamahi kril.

Oksana Pečeny

23 Nov, 2012 | Bili smo Polančiči

Učenka OŠ bratov Polančičev 1990–1998

Rodila sem se v prejšnjem tisočletju v ukrajinski prestolnici očetu violinistu in materi pianistki.

S petimi leti sem se zavezala violini, inštrumentu, ki je dandanes moj zvesti sopotnik na mojem popotovanju skozi življenje.

Čas je hitro mineval in napočil je prvi šolski dan. Bila sem pridna učenka in nizala same petice, dokler ni nastopilo usodno leto 1991. Za vedno je zaznamovalo svet in s tem tudi mojo družino. Razpad ZSSR, osamosvojitev Slovenije in selitev moje družine iz ene države v drugo. S prihodom v Slovenijo, natančneje v mesto Maribor, so se naša življenja popolnoma spremenila. Mene je čakalo nadaljevanje šolanja in to v neznanem mestu med tujimi ljudmi, ki govorijo nerazumljiv jezik, sicer nekoliko podoben mojemu maternemu jeziku, toda ničesar nisem razumela. Še predobro se spominjam občutkov, ko sem prvič prestopila prag Osnovne šole bratov Polančičev. Na začetku so me sošolci toplo sprejeli medse, saj sem zanje predstavljala nekaj novega, drugačnega. Kmalu pa so me začeli zavračati, saj se ljudje radi izogibamo neznanemu. In jaz sem bila uganka, ki je govorila drugačen jezik, ki je rada govorila, zato sem kar blebetala v ruščini in nihče, razen moje tedanje razredničarke Lidije Šenekar me ni razumel. Resnično sem imela srečo, da je moja »tršica« Lidija znala rusko in se je skoraj vsako jutro dodatno ukvarjala z menoj in mi pomagala pri učenju slovenščine. Najbolj mi je ostal v spominu dan, ko sem prvič prebrala odlomek iz berila tekoče in pravilno. Celoten razred mi je zaploskal, jaz pa sem mislila, da se bom pogreznila v zemljo od sramu, a hkrati ponosa, da mi je uspelo. S svojo vztrajnostjo in trmo sem zelo hitro osvojila slovenski jezik in moje šolanje je postalo mnogo lažje.

A moje odraščanje še zdaleč ni bilo tako lahkotno in brezskrbno kot odraščanje mojih vrstnikov, saj sem poleg osnovne šole še vsak popoldan obiskovala glasbeno šolo ter vadila violino tudi do štiri ure na dan. Spominjam se, kako sem z zavistjo gledala skozi okno na dvorišče, na katerem so se veselo podili otroci. Jaz pa sem stala z violino v rokah in vadila, vadila ter vadila. Zaradi tega so me sošolci pogosto zbadali s »piflarko« in podobnimi besedami, ki so me, občutljivo umetniško dušo, zelo prizadeli. Celo sramovala sem se tega, da igram violino, in ko so me učiteljice prosile, naj prinesem violino in kaj zaigram, sem se bala tistega trenutka, bala sem se posmeha, ki sem ga bila deležna. Želim si, da bi lahko napisala le lepe stvari, ampak sem odrasla v iskrenega, poštenega človeka in moja morala mi ne dovoljuje, da bi olepševala stvari in lagala, pa čeprav le belemu listu papirja, na katerega pišem te spomine.

Ko se sedaj ozrem nazaj, sem hvaležna vsemu, tako dobremu kot slabemu, kar se mi je dogajalo na osnovni šoli, saj je bilo vse le del odraščanja in oblikovanja osebnosti. Ogromno lepih, toplih dogodkov mi je za vedno ostalo v spominu …

Danes sem mlada samostojna ženska, ponosna violinistka.

Darja Švajger

19 Sep, 2012 | Bili smo Polančiči

Učenka OŠ bratov Polančičev 1972 – 1980

Kot majhna in drobna deklica sem z veliko modro torbo na ramenih prvič prestopila šolski prag. Tako se je zame začela pustolovščina osnovnošolskih let.

Učila sem se rada le predmete, ki so me zanimali. Po naravi sem bolj družbosloven tip. Mojo »ubogo« mamo, ki je učiteljica matematike in fizike, sem vedno znova gnjavila, zakaj nas mučijo s »takšnim stvarmi«, ki jih v življenju ne bomo potrebovali, razen računanja seveda … A ni se dala odgnati. Doma mi je neutrudno razlagala življenjsko nujnost in lepoto obstoja predmetov, kot sta matematika in fizika. Reševali sva naloge, delali poskuse … In tako sem po njeni zaslugi počasi vzljubila tudi te, meni neljube predmete. Kmalu zatem, ko sem jaz končala osmi razred, je prišla poučevat na našo šolo.

V prvem razredu sem ob dnevu žena začela nastopati kot Pika Nogavička in ji ostala zvesta štiri leta. Ne vem natančno, kdo vse je ta leta šival kostume zame, spominjam pa se, da je nekaj stvari sešila in spletla moja mama. To je bilo moje prvo srečanje z odrom, ki pa se je kasneje nadaljevalo v dramskem krožku, ki sta ga vodila Milka in Tone Partljič. Bila sta živahna, ljubeča, včasih tudi nervozna. Peli smo, plesali in igrali. Najbolj smo bili pri krožku seveda srečni, kadar nam je zaradi vaj odpadel pouk ali pa smo bili oproščeni spraševanja. Moram pa reči, da smo res delali. To ni bila šala. Imeli smo predstave, eno celo v gledališču, hodili na gostovanja in tekmovanja. Enkrat sem nastopila celo z zvito nogo (vse za umetnost!!!) in sta me potem prijatelja Alenka in Matjaž dobesedno odnesla domov.

Pela sem tudi v zboru. Vaje so bile na žalost vedno ob sedmih zjutraj. Grozno … Najbolj pa sem bila vesela, ko sem enkrat lahko opevala zbor, ker je tovarišica Lidija Berčič morala nujno na sestanek.

Zelo rada sem imela tudi predmet slovenski jezik pri tovarišici Zori Ledinek. Imela je velik socialni čut. Učila nas je reda in discipline. Bila je dosledna, zabavna in zelo človečna.

V šolo smo vstopili majhni in vodljivi, potem smo se v puberteti začeli pritoževati, da nas nihče ne razume in ne upošteva ter odšli novim dogodivščinam naproti. Tako pač je … Bilo mi je lepo!

Iz zbornika “Sledi, ki ne zbledijo” ob 60. obletnici šole.

Zlatko Zahovič

19 Sep, 2012 | Bili smo Polančiči

Učenec OŠ bratov Polančičev 1978 – 1986

Z velikim zadovoljstvom in ponosom se spominjam časov, ko sem obiskoval našo šolo bratov Polančičev. Čeprav je minilo že več kot 20 let, odkar sem zapustil šolske klopi, se vedno z veseljem udeležujem vsake obletnice naše generacije.

Posebej ker še danes na šoli poučujejo nekateri učitelji iz obdobja moje rane mladosti, smo se po naši vrnitvi s Portugalske z družino odločili, da svoja otroka vpišem na isto šolo, kot sem jo obiskoval sam. 60 LET Osnovne šole bratov Polančičev je praznik vseh nas, ki smo to šolo obiskovali, učencev sedanje generacije, učiteljev in skratka vseh, ki so v tem času bili kakor koli povezani z delovanjem in obstojem šole. Da je to dobra šola, potrjujejo mnogi bivši učenci, ki so v svojem življenju dosegli sanje, o katerih so kot otroci na glas razmišljali. Med drugimi mi je najbolj v spominu ostal naš šahovski krožek, ki je ime naše šole popeljal v vrh med osnovnimi šolami bivše Jugoslavije.

Iz zbornika “Sledi, ki ne zbledijo” ob 60. obletnici šole

Tone Partljič

19 Sep, 2012 | Bili smo Polančiči

Režiser šolskih gledaliških predstav 1974 – 1999

Šestdeset let Osnovne šole bratov Polančičev. Pa saj živiva z ženo s to šolo že dobrega pol njenega veka! Od leta 1972. No, zdaj skoraj ne več, ko je Milka že v penziji. Se še spomnim mame Julke Polančič.

Leta 1972 sem obiskal legendarno ravnateljico Vido Rudolf. Sam sem bil že eno leto v službi v gledališču, Milka še zmerom v osnovni šoli v Sladkem vrhu. Sem vprašal, ali bo kako delovno mesto za predmetno učiteljico geografije. To je bilo še na Razlagovi ulici v pritličju prve gimnazije. V jeseni je Milka že učila tam. Mojca pa je hodila v tretji razred. Mojca je v petem razredu rekla, da bi rada igrala, Milka pa, da bi rada vodila dramski krožek. Jaz sem obljubil, da bom izbral tekst in pomagal Milki režirati. In smo igrali Velikaško norost, potem Hura soncu in dežju, Jezičnega dohtarja in Kapetana Johna Piplfoksa in Saj si vendar punca in Zvezdico Zaspanko in še in še. Petindvajset premier …

Po pouku smo učilnico likovnega pouka spremenili v oder (saj je Shakespeare rekel: Ves svet je oder, in je lahko oder tudi šolski razred ali avla) in ustvarili nov in navidezen svet. Takrat je bil ravnatelj že Franjo Karažinec, ki je imel velik posluh za teater, ki smo ga zganjali tudi potem v stavbi v Prešernovi ulici v mali telovadnici. Franjo je dal denar, Danilo je montiral dvižni oder, zavese, reflektorje … So igrali naša Mojca, ki je zdaj igralka, Rok Viher, ki je zdaj igralec, Matjaž Latin, ki je zdaj režiser, Darja Švajger, ki je zdaj pevka … in še premnogi odlični fantje in dekleta … Kasneje nam je čestitke po premierah izrekal že tretji ravnatelj Mladen Tancer … Kaj vse se je dogajalo na vajah? Smeh, jeza, užaljenost, prepir, radost ustvarjanja, podiranje kulis, ponavljanje prizorov do nezavesti, vzgoja odgovornosti in sodelovanja … Tudi otroško gledališče se rodi le v gledališki družini … Midva z Milko sva se še kdaj v postelji prepirala zaradi kakšnega prizora ali igralca. In potem premiere. Trema. Sprotno reševanje zadreg. Tišina v dvorani, smeh, solze ganjenih mamic, babic, očkov … Tista je naša, oni je moj sin, so šepetali. In čestitke, objemi, ljubezni, spoštovanje … Nagovori ravnatelja. Šopki. Pogostitev. In potem gostovanja po vsej Sloveniji. Pomagale so nam učiteljice Mojca, Brigita, Simona, Majda … Danila smo že omenili … Zdaj me neznani odrasli ljudje ustavljajo in sprašujejo: »Me ne poznate? Igral(a) sem v dramskem krožku. Tega se od celega šolanja najbolj spomnim!« Je kaj lepšega? Dokler sva bila med njimi, sva bila mlada!

Iz zbornika “Sledi, ki ne zbledijo” ob 60. obletnici šole.

Zoran Predin

18 Sep, 2012 | Bili smo Polančiči

Tanka, lesena, vedno zaprta premična vrata med kuhinjo in dnevno sobo so skozi svoje špranje prepuščala skrivnostne šume in zvoke pravljičnega bitja, ki se je smukalo okoli jelke.

»Psssst! Je že tu! Slišiš, kako momlja in sika skozi brado!«

Po mamini razlagi, že od nekdaj je bila Peterletov komandos, nam je darila nosil takrat ilegalni Božiček, po očetovi pa seveda uradni Dedek Mraz. Nam otrokom je bilo seveda popolnoma vseeno, kdo je zadnji nosilec darilne štafete. Zanimala so nas darila.

»Auuuuu, jebemti!« je zadonelo iz dnevne sobe. Slišali smo, kako je nekdo padel in glasno preklinjal. Stekli smo skozi kuhinjo in predsobo v dnevno sobo in zagledali grozljiv prizor. Naš ata je ležal na porušeni novoletni jelki, med darili, se držal za nogo malo pod kolenom, v višini, ki je ustrezala višini naše mizice v dnevni sobi in glasno oznanil: »Skoraj bi ga ujel. Zgrabil sem ga za rob plašča, da bi ga povabil na makovo potico, pa se je prestrašil in me potegnil za sabo. Potem sva padla in on je hitro skočil skozi okno.«

Dobro se je izmazal. Kapo dol!

Danes je božični čas izgubil pridih praznovanja na skrivaj. Ravno obratno. Postal je deklarirano pretiravanje, dokazovanje mlade demokracije, ki ob zvokih petard glasno oznanja uspehe svoje ekonomije. Obe sivi bradi prodajata vse, od mobilnih telefonov do higienskih vložkov s krilci. Čakam samo še na dober pornič: Božiček, Dedek Mraz in Ana Kurnikova na medvedji koži pred žarečim kaminom vrtijo prazno flašo šampanjca. Jeleni pa besno gledajo skozi okna. Božični večer. Ljudje ga praznujejo v supermarketih, v kontaktnih radiotelevizijskih oddajah, kmalu bodo kamere postavili pri slavnih osebnostih doma, da bo lahko ves svet videl, kakšno darilo je dobila vaša najljubša pevka in kako zanič kekse je spekla gospa ministrica. Praznujmo skupaj pred malimi ekrani v spalnici Slovenke leta, pokukajmo v hladilnik selektorja Srečka in večerjajmo v družbi predsedniških kandidatov. Postali smo ena velika družina. Država nam peče potico, država nam poje Sveto noč. Še za nazaj.

Prazniki imajo svojo mero. Prvi maj moramo praznovati skupaj, vsi, vse mesto, vsa država. Na bregu kakšne reke se speče vola, hektolitri stečejo v grla, zapojemo, zaplešemo, v kakšnem grmu naredimo novega Slovenca in to je to. Na dan državnosti se politiki skregajo okoli zaslug, okrnjena proslava začudi tuje diplomate, v paradi manjka naša edina podmornica in to je to. Ob barvanju jajc se obarvamo v rdeče in črne. Vsako leto znova. To je to. Pisanka.

Zame je božič intimen družinski praznik. Praznik po meri družine. Včasih se dobimo pri starših, včasih pri nas, bratje in sestre z otroki. Pripovedujemo si iste zgodbe, pogrejemo stare zamere, naredimo kakšen nov načrt, obljubimo si, da se bomo bolj pogosto obiskovali. Podarimo si darila in uživamo v otroških vriskih. Spomnimo se vseh, ki niso z nami in žal nam je za vse, ki nimajo možnosti praznovati tako kot mi. V sebi molimo za mir in zdravje.

Moj oče je hotel nam, Titovim pionirjem, ujeti Božička, pa mu ni uspelo. Danes je Božiček ujetnik naših pretiravanj, Tito pa postaja pravljično bitje. Ni nekaj narobe?

Iz zbornika “Sledi, ki ne zbledijo” ob 60. obletnici šole.