Učenka OŠ bratov Polančičev 1990–1998
Rodila sem se v prejšnjem tisočletju v ukrajinski prestolnici očetu violinistu in materi pianistki.
S petimi leti sem se zavezala violini, inštrumentu, ki je dandanes moj zvesti sopotnik na mojem popotovanju skozi življenje.
Čas je hitro mineval in napočil je prvi šolski dan. Bila sem pridna učenka in nizala same petice, dokler ni nastopilo usodno leto 1991. Za vedno je zaznamovalo svet in s tem tudi mojo družino. Razpad ZSSR, osamosvojitev Slovenije in selitev moje družine iz ene države v drugo. S prihodom v Slovenijo, natančneje v mesto Maribor, so se naša življenja popolnoma spremenila. Mene je čakalo nadaljevanje šolanja in to v neznanem mestu med tujimi ljudmi, ki govorijo nerazumljiv jezik, sicer nekoliko podoben mojemu maternemu jeziku, toda ničesar nisem razumela. Še predobro se spominjam občutkov, ko sem prvič prestopila prag Osnovne šole bratov Polančičev. Na začetku so me sošolci toplo sprejeli medse, saj sem zanje predstavljala nekaj novega, drugačnega. Kmalu pa so me začeli zavračati, saj se ljudje radi izogibamo neznanemu. In jaz sem bila uganka, ki je govorila drugačen jezik, ki je rada govorila, zato sem kar blebetala v ruščini in nihče, razen moje tedanje razredničarke Lidije Šenekar me ni razumel. Resnično sem imela srečo, da je moja »tršica« Lidija znala rusko in se je skoraj vsako jutro dodatno ukvarjala z menoj in mi pomagala pri učenju slovenščine. Najbolj mi je ostal v spominu dan, ko sem prvič prebrala odlomek iz berila tekoče in pravilno. Celoten razred mi je zaploskal, jaz pa sem mislila, da se bom pogreznila v zemljo od sramu, a hkrati ponosa, da mi je uspelo. S svojo vztrajnostjo in trmo sem zelo hitro osvojila slovenski jezik in moje šolanje je postalo mnogo lažje.
A moje odraščanje še zdaleč ni bilo tako lahkotno in brezskrbno kot odraščanje mojih vrstnikov, saj sem poleg osnovne šole še vsak popoldan obiskovala glasbeno šolo ter vadila violino tudi do štiri ure na dan. Spominjam se, kako sem z zavistjo gledala skozi okno na dvorišče, na katerem so se veselo podili otroci. Jaz pa sem stala z violino v rokah in vadila, vadila ter vadila. Zaradi tega so me sošolci pogosto zbadali s »piflarko« in podobnimi besedami, ki so me, občutljivo umetniško dušo, zelo prizadeli. Celo sramovala sem se tega, da igram violino, in ko so me učiteljice prosile, naj prinesem violino in kaj zaigram, sem se bala tistega trenutka, bala sem se posmeha, ki sem ga bila deležna. Želim si, da bi lahko napisala le lepe stvari, ampak sem odrasla v iskrenega, poštenega človeka in moja morala mi ne dovoljuje, da bi olepševala stvari in lagala, pa čeprav le belemu listu papirja, na katerega pišem te spomine.
Ko se sedaj ozrem nazaj, sem hvaležna vsemu, tako dobremu kot slabemu, kar se mi je dogajalo na osnovni šoli, saj je bilo vse le del odraščanja in oblikovanja osebnosti. Ogromno lepih, toplih dogodkov mi je za vedno ostalo v spominu …
Danes sem mlada samostojna ženska, ponosna violinistka.
