Režiser šolskih gledaliških predstav 1974 – 1999
Šestdeset let Osnovne šole bratov Polančičev. Pa saj živiva z ženo s to šolo že dobrega pol njenega veka! Od leta 1972. No, zdaj skoraj ne več, ko je Milka že v penziji. Se še spomnim mame Julke Polančič.
Leta 1972 sem obiskal legendarno ravnateljico Vido Rudolf. Sam sem bil že eno leto v službi v gledališču, Milka še zmerom v osnovni šoli v Sladkem vrhu. Sem vprašal, ali bo kako delovno mesto za predmetno učiteljico geografije. To je bilo še na Razlagovi ulici v pritličju prve gimnazije. V jeseni je Milka že učila tam. Mojca pa je hodila v tretji razred. Mojca je v petem razredu rekla, da bi rada igrala, Milka pa, da bi rada vodila dramski krožek. Jaz sem obljubil, da bom izbral tekst in pomagal Milki režirati. In smo igrali Velikaško norost, potem Hura soncu in dežju, Jezičnega dohtarja in Kapetana Johna Piplfoksa in Saj si vendar punca in Zvezdico Zaspanko in še in še. Petindvajset premier …
Po pouku smo učilnico likovnega pouka spremenili v oder (saj je Shakespeare rekel: Ves svet je oder, in je lahko oder tudi šolski razred ali avla) in ustvarili nov in navidezen svet. Takrat je bil ravnatelj že Franjo Karažinec, ki je imel velik posluh za teater, ki smo ga zganjali tudi potem v stavbi v Prešernovi ulici v mali telovadnici. Franjo je dal denar, Danilo je montiral dvižni oder, zavese, reflektorje … So igrali naša Mojca, ki je zdaj igralka, Rok Viher, ki je zdaj igralec, Matjaž Latin, ki je zdaj režiser, Darja Švajger, ki je zdaj pevka … in še premnogi odlični fantje in dekleta … Kasneje nam je čestitke po premierah izrekal že tretji ravnatelj Mladen Tancer … Kaj vse se je dogajalo na vajah? Smeh, jeza, užaljenost, prepir, radost ustvarjanja, podiranje kulis, ponavljanje prizorov do nezavesti, vzgoja odgovornosti in sodelovanja … Tudi otroško gledališče se rodi le v gledališki družini … Midva z Milko sva se še kdaj v postelji prepirala zaradi kakšnega prizora ali igralca. In potem premiere. Trema. Sprotno reševanje zadreg. Tišina v dvorani, smeh, solze ganjenih mamic, babic, očkov … Tista je naša, oni je moj sin, so šepetali. In čestitke, objemi, ljubezni, spoštovanje … Nagovori ravnatelja. Šopki. Pogostitev. In potem gostovanja po vsej Sloveniji. Pomagale so nam učiteljice Mojca, Brigita, Simona, Majda … Danila smo že omenili … Zdaj me neznani odrasli ljudje ustavljajo in sprašujejo: »Me ne poznate? Igral(a) sem v dramskem krožku. Tega se od celega šolanja najbolj spomnim!« Je kaj lepšega? Dokler sva bila med njimi, sva bila mlada!
