Učenka OŠ bratov Polančičev 1968–1976
Tole pišem med krompirjevimi počitnicami. In še vedno se mi zdi smešno, da se tako imenujejo. Kot se mi zdi tudi nepojmljivo, da imajo otroci, komaj sploh dobro začnejo šolsko leto, že počitnice! Mi smo morali na ene in edine, če seveda ne štejem poletnih, čakati do srede januarja. In še marsičesa, kar je danes samo po sebi umevno, takrat ni bilo, bilo pa je kup drugih reči, ki se danes (tudi meni) zdijo smešne, trapaste ali poneumljajoče.
Ampak takrat niso bile videti takšne. Sprejem v pionirsko organizacijo, denimo. Ne samo, da je bilo pomembno, to je bila tista stvar, ki te je dokončno in zares ločila od malčkov v vrtcu. Šele z modro kapico in rdečo rutico si postal pravi šolar. Prvi trije meseci prvega šolskega leta so bili bolj kot učenju prvih črk namenjeni pripravi na sprejem v to velepomembno organizacijo. In prav jaz bi bila skoraj zamočila! Seveda bi se lahko danes hvalila, da sem bila upornica proti sistemu že dolgo, preden je to postalo moderno, ampak v resnici nisem imela proti pionirčkom prav nič. Le proti hrenovkam.
S papirnatimi kapami na glavi smo prepevali Naša četica koraka vso pot iz razreda v risalnico, to je tisti prostor, kjer je danes oder I. gimnazije in kjer so se na starih Polančičih odvijali vsi pomembni dogodki. Zdrdrali smo besedilo prisege, ki smo se jo že tedne učili na pamet in potem so nam drugemu za drugim okoli vratu zavezali rutico in na glavo poveznili pionirsko čepico. Ponosni, kot se je za novopečene pionirje edino spodobilo, smo prikorakali nazaj v razred z visoko dvignjenimi glavami (kar je bil sicer edini način, da nam prevelike kape čudnega kroja niso popadale z glav), tam nas je čakala še »pionirska malica«. Torta, malinovec in – joj, groza – hrenovka! V trenutku me je oblil hladen pot in vedela sem, da sem v pasti. Ne, nisem bila kak prezgodnji prerok zdrave prehrane. Hrenovk enostavno nisem mogla niti videti, kaj šele jesti, od takrat, ko sem si enkrat z njimi v vrtcu pošteno pokvarila želodec. In zdaj mi bo hrenovka pokvarila najpomembnejši dan v mojem življenju!
Ali bom lahko pionirka, če hrenovke ne bom pojedla? Takšna in podobna vprašanja so mi švigala po glavi. Takrat je namreč veljalo, da je treba pojesti vse do zadnje mrvice. In jaz, ki me je bilo skupaj le za malo večjega piščanca, sem imela s tem pri šolskih malicah in kosilih vedno težave že brez hrenovk na jedilniku. Zdaj pa to, kako naj se izvlečem? Po kosih sem pojedla žemljico, čeprav se mi je vsak grižljaj zatikal v grlu, nato torto, njeno lepljivo zmes sem požirala še težje. Naenkrat sem ob dolgi mizi, sestavljeni iz skupaj zloženih klopi, ostala povsem sama. Le jaz in ostudna skrivenčena klobasa pred mano, ki je postajala vse bolj nagubana in vedno bolj čudne barve. Komaj sem še zadrževala solze. Že sem se videla, kako moram skesano pred vsemi škodoželjno režečimi se sošolci in zgroženimi učiteljicami vrniti rdečo rutico in modro kapico. In če ne bom pionirka, bom sploh še lahko hodila v šolo? Groza je bila iz trenutka v trenutek večja.
»A hrenovke pa ne boš pojedla?« sem zaslišala globok glas. Kuharica je pospravljala pladnje. To je konec, sem pomislila in zaprla oči. Ne vem, kako dolgo sem mižala. Vse je bilo tiho. Ko sem si končno le upala malce poškiliti predse, hrenovke ni bilo nikjer več. Še bolj sem odprla oči. Modra kapica je samevala na mizi. Z roko sem segla proti vratu. Tudi rutica je še bila tam.
Tako sem postala in ostala pionirka in šolarka in na Polančičih nam je bilo vseh osem let prav fajn. Še s hrenovkami sem se čez čas spoprijateljila. Bile so mi, kot vsem, najljubša malica. Le tako poredko so prišle na vrsto!
