Učenec OŠ bratov Polančičev 1987–1995

OŠ bratov Polančičev sem obiskoval štiri leta kot učenec t. i. latinskega razreda, ki ga je ob rednih tedenskih urah latinščine odlikovala izbrana sestava odličnega kolektiva učiteljev.

Učenec OŠ bratov Polančičev 1978 – 1986

Z velikim zadovoljstvom in ponosom se spominjam časov, ko sem obiskoval našo šolo bratov Polančičev. Čeprav je minilo že več kot 20 let, odkar sem zapustil šolske klopi, se vedno z veseljem udeležujem vsake obletnice naše generacije.

Učenec OŠ bratov Polančičev 1977–1985

Počutil sem se kot pravi frajer, ko sem z 18 kg in še ne sedmimi leti zakorakal v Osnovno šolo bratov Polančičev na svoj prvi šolski dan. Vrtec sem uspešno prestal in zelo sem bil ponosen, da sem že šolar. Odločil sem se, da se bom pridno učil, da bom, ko bom velik, zelo pameten.

Učenka OŠ bratov Polančičev 1976–1984

»Mi smo šola slavnih bratov, bratov dveh junakov …« … so prepevali učenci višjih razredov, ko smo tistega daljnega 1. septembra 1976 skupaj s starši vstopali skozi ogromna stara vrata z Aškerčeve ulice in se skrivali za maminimi krili v nekdanji telovadnici, danes učilnici petega razreda.

Učenka OŠ bratov Polančičev 1990–1998

Rodila sem se v prejšnjem tisočletju v ukrajinski prestolnici očetu violinistu in materi pianistki. S petimi leti sem se zavezala violini, inštrumentu, ki je dandanes moj zvesti sopotnik na mojem popotovanju skozi življenje.

Učenec OŠ bratov Polančičev 1964 – 1972

»Poslušaj, nekaj se premika!«V kuhinji, v prvem nadstropju Krekove ulice 12, v Mariboru, leta 1969, nekaj po 20. uri zvečer smo trije otroci in navidezno brezbrižna mama čakali, da Dedek Božiček pristane na strehi nad vhodom našega bloka in nam prinese skozi namenoma odprto okno pod jelko darila.

Učenka OŠ bratov Polančičev 1983–1991

Danes, ko se dnevi vrstijo z vrtoglavo hitrostjo, ko nas vsakdanjik obvez potegne v svoj vrtinec, komaj še sledimo ustaljenim tirnicam izpolnjevanja potreb in dolžnosti. V brezglavem tekmovanju za dosego zastavljenih ciljev žal še prepogosto pozabimo na človeške vrednote in resnične potrebe, ki so hrana naše duše.

Režiser šolskih gledaliških predstav 1974 – 1999

Šestdeset let Osnovne šole bratov Polančičev. Pa saj živiva z ženo s to šolo že dobrega pol njenega veka! Od leta 1972. No, zdaj skoraj ne več, ko je Milka že v penziji. Se še spomnim mame Julke Polančič.

Učenec OŠ bratov Polančičev 1989–1997

Težko je ujeti spomine na list papirja. Težko jih je oklestiti, preoblikovati in jih oropati čarobnosti. Spominov je namreč ogromno, vedno več in moram priznati, da se tudi v štirih letih nabere kar nekaj prtljage …

Učenka OŠ bratov Polančičev 1968–1976

Tole pišem med krompirjevimi počitnicami. In še vedno se mi zdi smešno, da se tako imenujejo. Kot se mi zdi tudi nepojmljivo, da imajo otroci, komaj sploh dobro začnejo šolsko leto, že počitnice! Mi smo morali na ene in edine, če seveda ne štejem poletnih, čakati do srede januarja.